| Izvleček | | Začetno ključno vprašanje pri obravnavi bolnika, ki navaja vrtoglavico, je ugotoviti, ali gre za pravo vrtoglavico, definirano kot iluzija gibanja, ali za vrtoglavici podobna stanja. Kot v vsakem diagnostičnem postopku, je pri tem najpomembnejša skrbna anamneza. Prava vrtoglavica je vedno posledica okvare vestibularnega sistema; vrtoglavici podobna stanja pa so le redko posledica okvare tega sistema. Celo več, na podlagi anamneze lahko opredelimo, kje v vestibularnem sistemu leži okvara (posledica bolezni organa za ravnotežje? vestibularnega živca? ali vestibularnih jeder centralnega živčevja?) in kaj jo povzroča. Povprašali bomo po simptomih najpogostejših bolezni, ki povzročajo vrtoglavico: benigna paroksizmalno pozicijsko vrtoglavico in periferno vestibulopatijo. Nato bomo pomislili na možgansko-žilne bolezni v področju vestibularnih jeder, pri katerih je vrtoglavica lahko posledica prehodne ishemične motnje, ishemičnega infarkta ali znotrajmožganske krvavitve. V tem primeru vrtoglavico vedno spremljajo drugi simptomi in znaki, značilni za okvaro centralnega živčevja. Redkejši, a zato nič manj pomembni niso tumorji v področju pontocerebelarnega kota, ki prizadenejo vestibularni živec in botrujejo dolgotrajni, pogosto nerazjasnjeni negotovi hoji, a tudi vrtoglavici. Za postavitev delovne diagnoze oz. diagnostične opredelite vrtoglavice zadoščajo: (1) podatki o trajanju vrtoglavice, (2) sprožilnih dejavnikih in (3) spremljajočih simptomih, ki jih pogosto lahko potrdimo že z obposteljnim pregledom bulbomotorike, gibanja udov in hoje. Ločitev med centralno in periferno vrtoglavico je klinično pomembna, saj je vrtoglavica v sklopu bolezni centralnega živčevja urgentno nevrološko stanje s pogosto slabo prognozo, medtem ko je vrtoglavica pri boleznih organa za ravnotežje v večini primerov benignega značaja.
|