| Izvleček | | Bolečina ni le znak bolezni, večkrat je povsem samostojen pojav, ki pa je vselej povezan s psihološkimi dejavniki (Sternberg, 1973). Posebno o kronični, ponavljajoči se bolečini, ki se postopno razvije kot sindrom fizioloških, psiholoških in vedenjskih sprememb, v odvisnosti druga od druge, je treba razmišljati v tej smeri. V raziskavo smo naključno zajeli 50 oseb s tenzijskim glavobolom, ki so v zadnjem letu večkrat iskali zdravniško pomoč. Preverili smo jakost njihove bolečine, njeno trajanje, obseg doživetih obremenitev in potrebnih prilagoditvenih poskusov, konstitucionalne oziroma temperaturne značilnosti načine spoprijemanja, osebnostne poteze, vlogo bolečine v intra in intersubjektnem komuniciranju. Rezultate smo s pomočjo multivariatne analize variance (MANOVA) primerjali s kontrolno skupino in podatke testirali z analizo variance. Oseba, ki trpi in pričakuje pomoč, je v naši skupini največkrat ženska, poročena, z osnovnošolsko ali srednješolsko izobrazbo, stara okrog 40 let. Kot kaže se bolečina pojavi v stanju stresne izčrpanosti, ki pa ni odvisna le od ocene doživetih obremenitev ter poskusov razrešiti jih, pač pa tudi od konstitucijsko šibkejšega živčnega aparata teh oseb in njihovega manj učinkovitega sloga spoprijemanja s problemi. Pomemben dejavnik vztrajanja bolečine se skriva v njihovi odvisnosti od socialnega polja pa tudi v odzivih drugih oseb (zdravnik, partner). Pomembno je, da se v obravnavi oseb s kronično bolečino, posebno še tistih s tenzijskim glavobolom, naslonimo na bio-psihosocialni model bolečine ter take osebe vključimo v integrativno terapijo, katere del je tudi psihološka obravnava. Vloga psiholoških dejavnikov v pojavnosti bolečine mora biti zato jasna, saj tudi tako lahko preprečimo kronifikacijo pojava.
|