Avtor/Urednik		Kocijančič, Borut; Ivanuša, Marijan
Naslov		Gastroezofagealna refluksna bolezen pri odraslih
Prevedeni naslov		Gastroesophageal reflux disease in adults
Tip		članek
Vir		Zdrav Vestn
Vol. in št.		Letnik 69, št. 7-8
Leto izdaje		2000
Obseg		str. 531-6
Jezik		slo
Abstrakt		Background. The incidence of gastroesophageal reflux disease (GERD) continues to rise in the western part of the world, hand in hand with an increasing incidence of esophageal cancer. However, despite the high incidence of the condition, patients rarely seek medical attention. Esophagitis, the most common sequel of gastroesophageal reflux, has an annual incidence of 1% and a prevalence of 5%. Although we understand the pathophysiological mechanisms of GERD, the etiology of the idiopathic type of the disease has not yet been clarified. The most common and characteristics symptoms of GERD is heartburn. Another commonly experienced symptom is sour or bitter regurgitation. In addition, GERD symptomatologly may include atypical symptoms (cough, hoarseness, retrosternal pain). Endoscopy may reveal mucosal abnormalities In the absence of endoscopic evidence of mucosal abnormalities we speak of an endoscopically negative GERD. In this case evidence of GERD can be obtained by 24-hour-pH-metry, manometry and bile reflux measurement, but these tests are to rarely performed. In patients presenting mith a typical clinical picture of GERD, treatment is started without performing the above tests. Conclusions. Acute treatment is usually started with a proton pump inhibitor (omeprazole, pantoprazole, lansoprazole, rabeprazole) and continued with maintenance therapy using the drug that still maintains remission. The most frequently used prokinetic drug is cisapride that may be used in combination with gastric acid secretion inhibitors. Today, omeprazole is increasingly used for long-term maintenance treatment as well.
Izvleček		Izhodišča. Gastroezofagealna refluksna bolezen je v zahodnem svetu vse pogostejša. Skupaj z njo se povečuje tudi incidenca raka požiralnika. Bolezen je zelo pogosta, vendar zdravniško pomoč poišče le manjši del bolnikov. Letna incidenca ezofagitisa, ki je najpogostejša posledica gastroezofagealnega refluksa, je 1 % prevalenca pa 5%. Čeprav poznamo patofiziološke mehanizme te bolezni, ostaja etiologija idiopatske oblike bolezni nepojasnjena. Najpogostejši in najznačilnejši simptom je zgaga. Pogosta je kisla ali grenka regurgitacija, možni pa so še drugi neznačilni sirnptomi (kašelj, hripavost, bolečina za prsnico). Z endoskopijo lahko ugotovimo spremembe na sluznici. Če teh sprememb ne vidimo, lahko gre za endoskopsko negativno gastroezofagealno refluksno bolezen. To lahko ugotovimo s 24-urno pHmetrijo, manometrijo, bilimetrijo in histologijo, vendar se za te preiskave preredko odločimo. Zaključki. Ob značilni klinični sliki lahko zdravljenje začnemo brez navedenih preiskav. Akutno zdravljenje običajno začnemo z zaviralcem protonske črpalke (omeprazol, pantoprazul, lausoprazol, rabeprazol) in ga nadaljujemo kot vzdrževalno zdravljenje s tistim zdravilom, ki še vzdržuje remisijo. Od prokinetikov uporabljamo predvsem cisaprid, ki ga lahko kombiniramo z zdravili za zmanjšanje želodčne sekrecije. Danes vse pogosteje tudi za dolgotrajno vzdrževalno zdravljenje uporabljamo omeprazol.
Deskriptorji		GASTROESOPHAGEAL REFLUX ADULT