Avtor/Urednik		Mrevlje, Franc
Naslov		Izbira peroralnega antidiabetika za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2
Prevedeni naslov		Selection of an oral antidiabetic for treatment of type 2 diabetes
Tip		članek
Vir		Med Razgl
Vol. in št.		Letnik 41, št. Suppl 1
Leto izdaje		2002
Obseg		str. 11-6
Jezik		slo
Abstrakt		Type 2 diabetes is a chronic metabolic disorder that results from defects in insulin secretion and insulin action, which is diminished because of insulin resistance in peripheral tissues. One of the objectives in management of type 2 diabetes beside other atherogenic risk factors is to maintain glycemia in an acceptable range, thus minimizing the risk of development or progression of chronic vascular damage. When non-pharmacological measures fail to maintain adequate glycemia, oral antidiabetic treatment is initiated. Oral pharmacological agents include sulfonylureas, biguanide metformin, thiazolidinediones (rosiglitazone, pioglitazone), short-acting insulin secretagogues (repaglinide, nateglinide) and alpha-glucosidase inhibitors (acarbose, miglitol). Pharmacological differences among them are important in deciding which and when to choose in specific patients. Each of them can be used in monotherapy, or they can be combined in stepwise fashion (a traditional model) to achieve optimal glycemic control. Diabetes is a progressive disease, and in five to ten years oral antidiabetic treatment become insufficient. At that time insulin treatment, in combination with oral agents or insulin alone, must be initiated.
Izvleček		Sladkorna bolezen tipa 2 je kronična presnovna bolezen, ki je posledica nezadostnega izločanja insulina in njegove nezadostne učinkovitosti v perifernih tkivih (insulinska rezistenca). Eden od ciljev zdravljenja je (poleg obravnavanja drugih dejavnikov tveganja za aterogenezo) vzdrževanje glikemije v sprejemljivem območju, s čimer zmanjšujemo tveganje za kronične žilne okvare. Ko nefarmakološke metode zdravljenja odpovedo, pričnemo zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki. Sem sodijo dolgodelujoči insulinski sekretagogi (sulfonilsečnine), bigvanid metformin, tiazolidindioni (rosiglitazon, pioglitazon), kratkodelujoči insulinski sekretagogi (repaglinid, nateglinid) in zaviralci alfa-glukozidaz (akarboza, miglitol). Različne farmakološke lastnosti teh pripravkov so pomembne pri izbiri zdravljenja določenega bolnika. Vsako od teh zdravil lahko uporabljamo v monoterapiji ali pa jih kombiniramo med seboj v stopnjevanem načinu (tradicionalni model) s ciljem, da dosežemo optimalno urejenost glikemije. Sladkorna bolezen je napredujoča in peroralno zdravljenje postane neučinkovito v 5 do 10 letih. Takrat je potrebna uvedba zdravljenja z insulinom, bodisi v kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki bodisi brez njih.
Deskriptorji		DIABETES MELLITUS, NON-INSULIN-DEPENDENT HYPOGLYCEMIC AGENTS HYPOGLYCEMIA