Author/Editor     Drnovšek-Olup, Brigita; Podboj, Jernej; Beltram, Matej
Title     Transnazalna endoskopska dakriocistorinostomija
Translated title     Transnasal endoscopic dacryocystorhinostomy
Type     članek
Source     Zdrav Vestn
Vol. and No.     Letnik 73, št. 5
Publication year     2004
Volume     str. 411-4
Language     slo
Abstract     Background. We present our experience with transnasal endoscopic dacryocystorhinostomy. Patients and methods. We treated 95 patients with lacrimal duct insufficiency from June 2000 to February 2003. The most frequent cause of nasolacrimal duct obstruction was chronic inflammation. We inserted a light probe through the inferior canalliculus to transilluminate the area of the lacrimal sac. We anaemized the region over the lacrimal sac and the attachment of the middle nasal concha and corrected nasal septum deviation were indicated. We coagulated and removed the mucosa over the transilluminated area, the bony wall and the medial portion of the lacrimal sac. After haemostasis, we placed silicone tubes through both canalliculi and fixed its ends with metallic clips. We finally introduced a Merocel tampon in the middle nasal meatus for two days. The silicone tubes remained in place for 3 to 4 months. Results. We observed no serious complications. The silicone tubes remained in place for 3 to 4 months. Follow up period ranged from 8 to 40 months. We noticed recurrence of symptoms in seven patients. Conclusions. Transnasal endoscopic DCR is a contribution to the development of endoscopic surgery technique. Its success rate is comparable to or even better than external DCR, according to other and our own study. Transnasal endoscopic DCR is a simple and successful procedure and well tolerated by the patients.
Summary     Izhodišča. V članku predstavljamo naše izkušnje z endoskopsko transnazalno dakriocistorinostomijo. Bolniki in metode. Med junijem 2000 in februarjem 2003 smo operirali 95 bolnikov s stenozo nazolakrimalnega voda. Najbolj pogost vzrok zapore je bilo kronično vnetje solzne vrečke. Pri kirurškem posegu smo uvedli svetlobno sondo skozi spodnji solzni kanalček in presvetlili predel solzne vrečke. Anemizirali smo predel srednje nosne školjke in solzne vrečke ter popravili morebitno deviacijo nosnega pretina. Koagulirali in odstranili smo presvetljeni predel nosne sluznice, koščene stene nosne votline in medialno polovico stene solzne vrečke. Po hemostazi smo uvedli silikonski cevki skozi solzna kanalčka in ju pričvrstili s kovinskima sponkama. Na koncu posega smo v srednji nosni hodnik vstavili tampon Merocela, ki smo ga po dveh dneh odstranili. Silikonski cevki smo odstranili po 3 do 4 mesecih. Rezultati. Pri nobenem bolniku nismo opazili resnih zapletov. Čas spremljanja bolnikov je bil od 8 do 40 mesecev. Pri sedmih bolnikih smo opazili ponovitev težav. Zaključki. Endoskopska transnazalna dakriocistorinostomija pomeni napredek na področju endoskopskih posegov. Na podlagi rezultatov naše in drugih študij smo prepričani, da je uspešnost endoskopskega posega enaka ali boljša v primerjavi s klasično tehniko po Totiju. Endoskopska transnazalna dakriocistorinostomija je enostaven in uspešen poseg, ki ga bolniki dobro prenašajo.
Descriptors     DACRYOCYSTORHINOSTOMY
LACRIMAL DUCT OBSTRUCTION
TREATMENT OUTCOME