Author/Editor     Gašperšič, Rok; Gašpirc, Boris; Grošelj, Dušan; Kovač-Kavčič, Marija; Petelin, Milan; Schara, Rok; Skalerič, Uroš
Title     Razlogi in načini kirurškega podaljšanja klinične krone
Translated title     Surgical crown lengthening: methods and indications
Type     članek
Source     Zobozdrav Vestn
Vol. and No.     Letnik 62, št. 1
Publication year     2007
Volume     str. 9-14
Language     slo
Abstract     Background: Surgical methods of clinical crown lengthening include gingivectomy, flap operation and flap operation with osseous surgery. The main indications for the procedure are gingival hypertrophy, subgingival caries, subgingival tooth fracture, subgingival level of marginal preparation for fixed restorations and insufficient crown length. The choice of method depends on indications and type of tooth to be treated. Material and methods: Protocols of crown lengthening procedures performed at the Department of Oral Medicine and Periodontology, University Medical Centre Ljubljana between the years 1995 and 2006 were reviewed. Data on the type of teeth treated, indications for the procedure and the method used were analysed. Results: During the study period, crown lengthening was carried out in 1396 persons on a total of 2293 teeth. The procedure was performed more frequently in the upper jaw, mostly on incisors, followed in frequency by canines, premolars and molars. In the lower jaw, it was done more frequently on premolars and molars than on incisors and canines. The most common indication was gingival hypertrophy, followed by subgingival caries, subgingival tooth fracture, subgingival level of marginal preparation and insufficient crown length. The most frequent method was gingivectomy, followed by flap operation with osseous surgery and flap operation without osseous surgery. Conclusion: Surgical crown lengthening was performed most frequently on maxillary incisors and canines. The most frequent indication was hypertrophic gingiva, and the most common method was gingivectomy.
Summary     Izhodišče: Kirurški načini podaljšanja klinične krone so gingivektomija, reženjska operacija dlesni in reženjska operacija dlesni z osteotomijo. Razlogi, ki utemeljujejo ta postopek, so hipertrofija dlesni, zobna gniloba, zlom zoba in meja preparacije pod robom dlesni ter nezadostna višina zobne krone. Način kirurškega podaljšanja klinične krone je odvisen od razloga in vrste prizadetega zoba. Materiali in metode: Iz obstoječe medicinske dokumentacije primerov kirurškega podaljšanja klinične krone, ki so bili opravljeni na Centru za ustne bolezni in parodontologijo Kliničnega centra med leti 1995 in 2006, smo poiskali podatke o vrsti zoba, razlogu in načinu kirurškega podaljšanja klinične krone. Rezuttati: V omenjenem obdobju je bilo kirurško podaljšanje klinične krone izvedeno pri 1396 pacientih na 2293 zobeh. Postopek je bil pogosteje opravljen pri zobeh zgornje čeljusti. V zgornji čeljusti so bile najpogosteje podaljšane klinične krone sekalcev in podočnikov, manj pogosto ličnikov in najmanj pogosto kočnikov. V spodnji čeljusti so bile pogosteje podaljšane klinične krone ličnikov in kočnikov. Najpogostejši razlog za kirurško podaljšanje klinične krone je bila hipertrofija dlesni, nato so si po pogostosti sledili zobna gniloba, zlom zoba, meja preparacije pod robom dlesni in nezadostna višina zobne krone. Najpogostejši način podaljšanja klinične krone je bil gingivektomija, nato reženjska operacija z osteotomijo in najmanj pogosti način reženjska operacija brez osteotomije. Zaključek: Kirurško podaljšanje klinične krone se najpogosteje izvede pri sekalcih in podočnikih zgornje čeljusti. Najpogostejši razlog za poseg je hipertrofija dlesni, najpogostejši način pa gingivektomija.
Descriptors     CROWN LENGTHENING
GINGIVECTOMY
GINGIVAL HYPERTROPHY
OSTEOTOMY
TREATMENT OUTCOME