Author/Editor		Čretnik, Andrej
Title		Zlomi in epifiziolize pri otrocih v predelu gležnja
Translated title		Fractures and physeal injuries of the distal tibia and fibula in children
Type		članek
Source		In: Komadina R, Smrkolj V, Pavlovčič V, et al. Zbornik izbranih predavanj Simpozija o poškodbah otroškega skeleta in poškodbah nevrokraniuma in možganov. Celje: Splošna bolnišnica,
Publication year		2009
Volume		str. 46-52
Language		slo
Abstract		Physeal fractures of the ankle are behind phalax and distal radius injuries among the most common fractures in children. Salter-Harris II fractures of the distal tibia represent almost half, Salter-Harris III and IV 25 % and Salter-Harris I 15 % of these injuries. Juvenille Tillaux as well as triplane injuries are more seldom, but specific transitional fractures of the older adolescent. Most of the ankle fractures in children are best treated by closed manipulation with cast immobilizaation. Closed manipulation in combination with percutaneous fixation and limited open techniques are the mainstay of surgical treatment for displaced or unstable fractures. Growth disturbance resulting in angular deformities or leg length discrepancy and post-traumatic degenerative arthritis are the most common complications after ankle injuries in children. Restoration of near-anatomic situation improve the outcome and reduce the number of complications.
Summary		Zlomi v področju gležnja so za poškodbami členkov in končnega dela koželjnice najpogostejše poškodbe rastnih plošč pri otrocih. Epifiziolize tipa Salter-Harris II predstavljajo privližno polovico, tipa II in IV 25 % in tipa I 15 % vseh tovrstnih poškodb. Posebne, tipične prelome za starejše adolescente, predstavljajo "otroški Tillaux" zlomi in zlomi v treh ravninah. Večino zlomov v področju gležnja pri otrocih lahko zdravimo z mavčno imobilizacijo in po potrebi zaprto naravnavo. V primeru nestabilnih oz. dislociranih zlomov, ki jih ne moremo zadovoljivo uravnati, naredimo, če je le možno, podkožno učvrstitev z žicami ali vijaki, ob čim manjšem odpiranju mehkotkivnega pokrova. Motnja rasti, nastanek deformacije ali neenakosti v dolžini uda in popoškodbene artrotične spremembe predstavjajo najpogostejše zaplete poškodb v področju gležnja pri otrocih. Na izboljšan izid zdravljenja oz. zmanjšanje števila zapletov lahko vplivamo z vzpostavitvijo čim bolj izvornih anatomskih razmer.
Descriptors		ANKLE INJURIES TIBIAL FRACTURES FIBULA CHILD