Author/Editor		Zajc, Dejana
Title		Protokol z omejevanjem spodbujajoče terapije pri bolnici po nezgodni možganski poškodbi
Translated title		Protocol of constraint-induced movement therapy for a patient after traumatic brain injury
Type		članek
Source		Rehabilitacija
Vol. and No.		Letnik 11, št. 1
Publication year		2012
Volume		str. 70-5
Language		slo
Abstract		Constraint-induced movement therapy (CIMT) is a form of rehabilitation that improves upper limb function in persons after stroke and other central nervous system disorders by increasing the use of their affected upper limb. We could not find any existing CIMT protocol suitable for our clinical practice, because the minimum recommended intensive treatment is 3 hours per day, while the organization of work at the University Rehabilitation Institute in Ljubljana in such that occupational therapists cannot spend so much time with a single patient. In this case study, we therefore wanted to highlight the effect of one-and-a-half-hour sessions of outpatient treatment, which included use of the restraint glove at home. Our patient suffered traumatic brain injury 15 years ago. She was highly motivated to improve her affected dominant right hand. After initial assessment, we conducted 10 sessions (twice a week) of intensive use of the affected limb (i.e., shaping) with the goal of promoting purposeful movements when performing functional tasks. The assessment after the therapy showed an improvement in the quantity and quality of use of the affected limb. Follow-up assessment after one month showed that the progress was maintained or even increased further. In order to verify the efficiency of the introduced CIMT protocol, it would be necessary to conduct a larger study with randomly selected patients.
Summary		Omejitvena terapija dokazano vpliva na izboljšanje funkcije hemiparetične roke pri bolnikih po možganski kapi in z drugimi nevrološkimi obolenji s klinično sliko hemipareze. V objavljenih študijah pa nismo našli takšnega protokola, ki bi ga lahko prenesli v slovensko klinično prakso. Najkrajša priporočena obravnava je tri ure dnevno, česar pri organizaciji delav delovni terapiji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu - Soča nimogoče izpeljati. S poročilom o primeru želimo predstaviti učinkovitost eno uro in pol trajajoče ambulantne obravnave, pri kateri smo vključili nošenje omejitvene rokavice v domačem okolju v času terapije. Bolnica je pred petnajstimi leti je doživela nezgodno poškodbo možganov, katere posledica je bila desnostranska pareza. Na začetku smo aktivnosti ocenili s pomočjo dnevnika za ocenjevanje motorične aktivnosti ŽMotor Activity LogŽ (MAL), ki jepokazal zanemarjanje dominantne desnice. Ker je bolnica ustrezala vključitvenim kriterijem, smo 10-krat izvedli intenzivno terapijo, in sicer dvakrat tedensko. S terapijo smo pri bolnici želeli spodbuditi namensko gibanje roke pri opravljanju nalog, ki so bile zanjo smiselne. Skupaj z bolnico smo pripravili seznam nalog, ki jih je nato izvajala tudi v domačem okolju. Po končani terapiji smo ugotovili, da je bolnica paretično roko več inbolje uporabljala. Pri kontrolnem testiranju čez mesec dni pa smo ugotovili,da se je izboljšana sposobnost gibanja roke ohranila ali celo še izboljšala. Pri predstavljeni bolnici se je omejitvena terapija pokazala kot uspešna pri izboljšanju funkcije njenega okvarjenega zgornjega uda. Da bi dokazali zanesljiv učinek zastavljenega protokola, bi bilo potrebno izpeljati študijo z večjim številom naključno izbranih bolnikov.
Descriptors		BRAIN INJURIES OCCUPATIONAL THERAPY