| Author/Editor | | Kovač, Bogomir; Poglajen, Črt; Tekavčič, Metka; Türk, Danilo; Kanjuo-Mrčela, Aleksandra; Križanič, France; Cepec, Jaka; Ignjatović, Miroljub |
| Abstract | | Proučevanje prekarnosti je soočeno s tremi ključnimi izzivi: z nizkimi sredstvi, ki jih je država namenila raziskavam področja, z omejenim številom raziskovalcev, ki so v projektih lahko sodelovali, in z osiromašenostjo javnega diskurza, prek katerega bi bilo mogoče oblikovati, presojati in dopolnjevati učinkovitost sprejetih ukrepov.Leta 2017 je Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije med ciljnimi raziskovalnimi programi razpisala projekt "Pravni, ekonomski, socialni in zdravstvenovarstveni vidiki prekarnega dela", znotraj katerega naj bi raziskovalci prekarnost opredelili, ugotovili, koliko je je v Sloveniji, pripravili konkretne ukrepe za odpravo prekarnih vrst dela, poleg tega pa naj bi v raziskavo zajeli še mednarodno primerjavo razmer na ravni EU. Če pustimo ob strani dejstvo, da sredstva, ki so bila za projekt predvidena, niso dopuščala ne časa ne prostora, da bi se katera koli od naštetih zahtev v celoti izvedla, smo lahko kritični predvsem do načina, kako je država dosego ciljev sploh zastavila z zamejitvijo nabora strok, ki naj se s temo ukvarjajo, pa tudi z opredelitvijo raziskovalnega pristopa. Za cilj namreč ni postavila interdisciplinarne, se pravi celovite, povezane in iz istega temelja izhajajoče večnivojske analize, ampak multidisciplinarno analizo. Analizo torej, ki združuje ločene poglede in razumevanja strok, vendar jih ne povezuje in ne gradi večdimenzionalnih rešitev, ki bi jih stroke oblikovale skupaj. To pomeni, da je dobljene rezultate težko postaviti kot neposredno podlago za oblikovanje ukrepov za omejevanje negativnih učinkov prekarnosti, kar naj bi bil temeljni motiv za oblikovanje projekta (CPR 2017, težišče 12, tematski sklop 12.1).
|