| Abstract | | Monografija je nastajala v času pandemije koronavirusne bolezni, ki je po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije povzročila sindemijo % več hkrati potekajočih epidemij. Ena od njih so tudi naglo naraščajoče duševne stiske. Pandemija koronavirusne bolezni in njene posledice, tako kot večina drugih izrednih in nepričakovanih razmer, ki jim je človek v življenju lahko izpostavljen, trenutno predstavlja eno najbolj aktualnih groženj javnemu duševnemu zdravju in s tem posredno tudi umrljivosti zaradi samomora1. Ta je razlog za smrt približno 800.000 oseb na svetu vsako leto, kar je več, kot je žrtev vojn in umorov skupaj. Še mnogo več jih samomor poskuša narediti. Vsak samomor, vsak samomorilni poskus, vsaka stiska prizadenejo ne le posameznika, ki se s tem sooča, pač pa tudi njegove bližnje, in se odraža na delovanju celotne družbe. Vrzel, ki jo za seboj pusti posameznikov samomor, se odslikava skozi psihološke in čustvene posledice (predvsem bližnjih), hkrati pa tudi skozi ekonomski vidik, saj družba izgubi posameznika, ki bi lahko prispeval k njenemu razvoju. Vsaka oblika prezgodnje smrti (pred 65. letom) % torej tudi večina samomorov % zato predstavlja izgubo za celotno družbo, v prvi vrsti pa seveda za posameznike, ki so bili umrlemu blizu. Poudariti je treba, da poznamo učinkovite strategije in načine za pomoč posameznikom v stiski in obravnavo samomorilnega vedenja, vendar preprečiti vseh samomorov žal ne moremo. Da bi bili pri preprečevanju samomora čim uspešnejši, je treba pojav dobro poznati in razumeti.
|