Author/Editor		Poljak, Mario; Seme, Katja; Koren, Srečko
Title		Sodobna diagnostika okužbe s HIV
Translated title		Current methods for detection of HIV infection
Type		članek
Source		Med Razgl
Vol. and No.		Letnik 36, št. Suppl
Publication year		1997
Volume		str. 21-45
Language		slo
Abstract		Current routine diagnosis of human immunodeficiency virus (HIV) infection is based on the detection of specific antiviral antibodies in body fluids, mainly serum samples. Enzyme immunoassays and agglutination tests are the most widely used basic screening serological methods. Since the specificity of screening tests is limited, all anti-HIV reactive screening test results have to be confirmed, using confirmatory tests such as Western blot or immunoblot tests. Diagnostic problems which can not be resolved with indirect serological methods used to be cleared by using two classical methods for direct detection of viral infection: p24 viral antigen assay or HIV culture. Polymerase chain reaction and other amplification methods are currently the methods of choice for direct detection of HIV infection. Qualitative polymerase chain reaction in which parts of HIV proviral DNA integrated into a human genome are detected is mainly used for resolving of HIV infection status in individuals with indeterminate Western blot results. Quantitative amplification methods which provide a quantitative evaluation of the number of copies of the RNA genome present in blood is mainly used as an important prognostic marker of disease progression and for rapid evaluation of patient response to antiretroviral treatment.
Summary		Sodobna diagnostika okužbe z virusoma človeške imunske pomanjkljivosti HIV-1 in HIV-2 temelji na posrednem dokazovanju prisotnosti specifičnih protivirusnih protiteles v telesnih tekočinah, največkrat serumskih vzorcih. V ta namen kot presejalne teste uporabljamo različne encimsko-imunske teste ali aglutinacijske teste. Zaradi možnosti lažnopozitivnih rezultatov presejalnih testov je treba specifičnost protiteles, odkritih s temi testi, vedno dokončno potrditi z dopolnilnimi serološkimi testi, kot so Western blot ali imunoblot testi. Diagnostične probleme, ki jih ni mogoče dokončno razjasniti s posrednimi testi, so do nedavnega reševali s klasičnima metodama za neposredni dokaz prisotnosti virusa: določanjem cirkulirajočega virusnega antigena p24 in poskusom osamitve virusa. Z razvojem visoko specifičnih in občutljivih metod pomnoževanja delcev nukleinskih kislin so te metode postale sredstvo izbora za neposredni dokaz okužbe s HIV, zlasti verižna reakcija s polimerazo. Kvalitativno različico verižne reakcije s polimerazo, s katero pomnožujemo delce provirusne DNA, vgrajene v genom bolnikovih limfocitov, danes najpogosteje uporabljamo za dokončno opredelitev stanja okužbe s HIV pri osebah s trenutno ali stalno neopredeljivim rezultatom klasičnih posrednih potrditvenih testov. Kvantitativne različice, s katerimi merimo količino virusne RNA v telesnih tekočinah, največkrat v krvi, uporabljamo za spremljanje poteka okužbe, napoved poteka bolezni in spremljanje uspeha protivirusnega zdravljenja.
Descriptors		HIV INFECTIONS AIDS SERODIAGNOSIS HIV SEROPOSITIVITY HIV ANTIBODIES MASS SCREENING ENZYME-LINKED IMMUNOSORBENT ASSAY AGGLUTINATION TESTS SALIVA HIV HIV CORE PROTEIN P24 POLYMERASE CHAIN REACTION TREATMENT OUTCOME GENOME, VIRAL