Author/Editor     Ribarič, Samo
Title     Biologija agresivnega vedenja
Translated title     Biology of aggressive behaviour
Type     članek
Source     Zdrav Vestn
Vol. and No.     Letnik 69, št. 11
Publication year     2000
Volume     str. 757-62
Language     slo
Abstract     Background. In human, the limbic system with its connections to the cerebral cortex regulates the expression of aggressive behaviour, which can be directed toward oneself or at the community. Two types of aggresive behaviour can be observed. Impulsive, non-premeditated aggressive behaviour as a response to a real or imagined treat and premeditated, aggressive behaviour with the primary intent of inflicting emotional or physical injury. These two types of aggressive behaviour seem to have distinct patophysiological mechanisms. Conclusions. Impulsive aggressive behaviour is usually associated with marked atrophy or brain damage of the limbic system or cerebral cortex. In contrast, persons expressing premeditated aggressive behaviour have only slight changes in brain anatomy or blood flow. Increased values of testosterone in males and oestrogen in females increase the tendency to express aggressive behaviour. The affect of these sex hormones is most pronounced during the late stages of puberty. Victimes of post-traumatic-stress-syndrome-disorder and people convicted of aggressive behaviour have a dysfunctional hypothalamic-pituitary-adrena axis. Also, prosecuted aggressive individuals have an altered brain metabolism of serotonin, noradrenalin and cortisol. A lack of serotonin actions on the brain increases the probability of outward, or inward directed aggressive behaviour. The mass media (especially television) exert an important influence on the publics perception of violence. This is due to a high level of violence on television programs, long viewing hours by the adolescent population and their tendency to confuse fantasy with reality. (Abstract truncated at 2000 characters.)
Summary     Izhodišča. Izražanje agresivnega vedenja je tesno povezano z delovanjem limbičnega sistema in njegovih povezav s skorjo velikih možganov. Pri ljudeh poznamo dva vzorca agresivnega vedenja: agresivno vedenje kot obramba na resnično ali namišljeno grožnjo, usmerjeno proti okolici ali samemu sebi; in premišljeno, napadalno (predatorsko) agresivno vedenje, katerega namen ni obramba, ampak poškodba drugega bitja. Vse več je dokazov, da sta vzorca agresivnega vedenja izraz dveh različnih patofizioloških sprememb v možganih. Zaključki. Raziskave na ljudeh so odkrile povezavo med atrofijo ali poškodbo limbičnega sistema (ali njegovih povezav z možgansko skorjo) in agresivnim vedenjem. V novejšem času so opisali osebe z nasilnim vedenjem, ki so bile brez vidnih poškodb ali patoloških sprememb na možganih, imele pa so zmanjšan pretok krvi v čelnem (frontalnem) in senčnem (temporalnem) režnju velikih možganov. Pri ženskah je izražanje agresivnega vedenja povezano z zvišano plazemsko koncentracijo estrogena, pri moških z zvišano koncentracijo testosterona. Pri agresivnih ljudeh in bolnikih s posttravmatskim sindromom stresa je moteno delovanje hipotalamo-hipofizne-adrenalne osi. Osebe, obsojene zaradi agresivnega vedenja, imajo moteno presnovo glukokortikoidov, kateholaminov in serotonina. Pomanjkanje učinkov serotonina v možganih poveča verjetnost nasilja nad samim seboj in do okolice. Pri oblikovanju mladoletnikovega odnosa do nasilja so pomembni dejavniki okolja, zlasti televizija. Spremenjen odnos do nasilja je posledica kombinacije številnih nasilnih dejanj v televizijskih programih, velikega števila ur, ki jih mladoletniki prebijejo pred televizijskim ekranom, in njihove nagnjenosti h posnemanju. V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem naraščanje gostote naseljenosti prebivalstva ne spodbuja nasilja v družbi. (Izvleček prekinjen pri 2000 znakih.)
Descriptors     AGGRESSION
LIMBIC SYSTEM
SEX HORMONES
STRESS, PSYCHOLOGICAL
STRESS DISORDERS, POST-TRAUMATIC
CATECHOLAMINES
SEROTONIN
SOCIAL ENVIRONMENT