Author/Editor		Pavlišič, Matjaž; Mrhar, Aleš
Title		Kako zagotoviti najprimernejše odmerjanje protimikrobnih zdravil
Translated title		How to assure the most appropriate dosage of antimicrobial drugs
Type		članek
Source		Zdrav Vestn
Vol. and No.		Letnik 70, št. 10
Publication year		2001
Volume		str. 547-52
Language		slo
Abstract		Background. The final response of a patient to antimicrobial treatment depends on a number of different variables. The use of susceptibility endpoints with respect to the antibiotic concentrations achievable in vivo represents the conventional approach to clinical dosing of antimicrobial agents, i.e. by maintaining concentrations above them minimum inhibitory concentration (MIC). Results from animal and clinical studies have shown that it is not necessary to fulfil this condition. Clinical experience has shown that the success of antimicrobial drugs which inhibit the synthesis of cell wall (betalactams), depends on time when concentrations of drugs exceed MIC. In drugs which inhibit the synthesis of proteins (aminoglycosides), it is more important to achieve as high peak concentrations in plasma as possible. Fluoroquinolones inhibit the synthesis of nucleic acids and may show both types of kinetics. Conclusions. Considering the microbiological and pharmacokinetic criteria we can predict which antimicrobial drug and what dosage regimen is the most appropriate. On the basis of the literature data we proposed markers to enhance the prediction of clinical outcomes, e.g. time for which drug plasma concentration exceeds MIC (t MIC), ratio between peak plasma concentration of antimicrobial drug and MIC (Cmax/MIC) and area under the inhibitory curve (AUIC). With proper employment of markers for the prediction of the effect of an antimicrobial drug we contribute to more successful and rational use and, probably, to a slower development of resistant organisms.
Summary		Izhodišča. Uspešnost zdravljenja bolnikov s protimikrobnimi zdravili je odvisna od številnih dejavnikov. Pri klasičnem načinu odmerjanja protimikrobnih zdravil upoštevamo občutljivost povzročiteljev in koncentracijo zdravila in vivo ter predlagamo takšno odmerjanje, da je koncentracija zdravila v plazmi ves čas nad minimalno inhibitorno koncentracijo (MIK). Poskusi na živalih in klinične raziskave so pokazali, da za uspešno zdravljenje ni nujno, da je ta pogoj izpolnjen. Klinične izkušnje so pokazale, da je pri protimikrobnih zdravilih, ki zavirajo sintezo celične stene (betalaktami), uspešnost zdravljenja odvisna od časa, ko je koncentracija zdravila nad minimalno inhibitorno koncentracijo. Pri zdravilih, ki zavirajo sintezo proteinov (aminoglikozidi), pa je bolj pomembno, da je dosežena čim večja koncentracija zdravila v plazmi. Fluorokinoloni, ki zavirajo sintezo nukleinskih kislin, lahko kažejo oba tipa kinetike. Zaključki. Z upoštevanjem mikrobiodoških in farmakokinetičnih parametrov lahko predvidimo, katero protimikrobno zdravilo in kakšen režim odmerjanja sta najprimernejša za zdravjenje. Na osnovi literature smo predlagali kazalce, s katerimi lahko predvidimo klinični izid zdravljenja, npr čas, ko koncentracija zdravila v plazmi presega minimalno inhibitorno koncentracijo (t>MIK) razmerje med največjo plazemsko koncentracijo protimikrobnega zdravila in MIK (Cmax/MIK) ter površina pod inhibitorno krivuljo (PPIK). Z izbiro ustreznih orodij za napovedovanje učinka protimikrobnih zdravil prispevamo k njihovi uspešnejši in racionalnejši uporabi, verjetno pa prispevamo tudi k počasnejšemu razvoju na protimikrobna zdravila odpornih mikroorganizmov.
Descriptors		ANTIBIOTICS MICROBIAL SENSITIVITY TESTS TREATMENT OUTCOME